S PSI OD MALIH NOG!

Zdi se mi, da je pomlad že tu! Četudi se še vedno izmenjujeta dež in sonce, malce više ponagaja celo sneg, je nepreklicno tu! Trobentice, zajčki, mačice … so nezgrešljivi pokazatelji. Pa na gregorjevo, ko se ptički ženijo, tudi ne smemo pozabiti. In prav vsako jutro me zdaj že nekaj dni prebuja njihovo čebljanje. Vas tudi?

Pa naj zdaj nadaljujem z obljubljeno zgodbo.

Sama s psi živim že od malih nog. Začelo se je sicer z babičinim psom, ki je bil pes čuvaj in je načeloma živel v svoji pasji uti ob drvarnici, a zaradi mehkega babičinega srca in drugačnih časov (takrat so psi živeli večinoma na verigi – no, naš na zelo dolgi, tako da je z njo obvladoval celotno domače in deloma še sosednje dvorišče; tudi jedli so tisto, kar je ostalo z mize – no, za našega to ni veljalo, ker mu je babica pekle palačinke, ki so morale biti namazane z marmelado, in mu kupovala ribe v pločevinki)  velikokrat tudi po vsej vasi. Vsakega od nas je poznal bolje, kot smo mi poznali sami sebe, a to je večinoma zgodba, ki jo vsi zelo dobro poznamo.

Že takrat se mi je zdelo, da mora biti zelo inteligenten in pretkan, da nas vse po vrsti tako uspešno prinaša naokrog in doseže točno tisto, kar si želi. Kaj več me v naslednjih letih ni zanimalo, ker sem imela dovolj dela sama s sabo. Ko je k hiši prišel naslednji pes, so bili časi drugi; psi so živeli v boksih ali v hiši, jedli so pasjo hrano, obiskovali veterinarja in še kaj. Tudi njegov lastnik je bil drugačen, in ker je bil pač moj fant, je bil pes malo tudi moj, praviloma bi morala reči psička. In Ela je bila resnično nekaj posebnega. Če ne bi bila pes, bi bila celo ljubosumna nanjo. V srcu svojega lastnika je zasedla posebno mesto, in čeprav je ni med nami že več kot dve desetletji, je nepozabna. A povedati sem hotela nekaj drugega.

Tej psički so sledile še druge, med njimi je bil tudi kakšen pes, in tako pridemo do Ramba (verjemite, da je bil vreden svojega imena), ki pa svojega pečata ni pustil samo svojemu lastniku, ampak tudi  meni. V času svojega aktivnega življenja pasjega športnika sva se srečevala le toliko, kot se srečujejo člani ene družine, ko pa je začel uživati vse privilegije upokojenca, je postal moj in takrat je zlezel tudi pod mojo kožo. Čeprav je bil vedno strah in trepet vsega živega, kar ni dišalo po domačih, nekaj časa celo mene, je na stara leta postal moder in malce len. Postal je pravi 'mamin sinček' in mi je stal za petami ves čas, ki ga ni prebil v pesjaku. In verjemite, da je bilo tega zelo malo – le takrat, ko smo spali in bili v službi.

No, in v tem času sem začela dvomiti o tem, da se psi ravnajo samo nagonsko oz. da je vse samo v pogojnem refleksu. Večino časa, ko sem bila doma, je bil spuščen, in ko je za tisti dan vse pregledal okoli hiše in pustil svoja sporočila drugim psom, se mi je dobesedno prilepil na pete in me ni več pustil same. Včasih je vedel, kaj mora narediti, še preden sem mu sploh kaj rekla. In naredil je vse, samo da je bil lahko ob meni. Ker vem, da se pes privadi določenih besed in ve, kaj mora takrat narediti, sem se odločila, da bom uporabila povsem druge besede in jih drugače povezala v stavke. A tudi to ga ni zmedlo.

Sprašujem se: Kako je vedel, kaj mu želim povedati oziroma kaj zahtevam od njega? Iz izrečenih besed ne. Kako potem? Je čutil moje razpoloženje? Je bilo to dovolj? Ali samo jaz mislim, da je on vedel, kaj mislim, ker sem si želela, da bi bilo to res! Je to samo človeška oz. moja samovšečnost? Ali pa je mogoče, da se pes ne odziva samo na osnovi pogojnega refleksa in da je za tem še nekaj, kar smo spregledali oz. sploh še ni odkrito.


Kaj menite vi?

Metka Bartol, urednica