NEŽIN BRLOG

MOJ PRVI INTERVJU

Foto Matija Peček

Pišem že kar dolgo časa. Pogovarjam se še dlje. Ampak ko se je ponudila možnost, da se pogovarjam in potem vse to spišem v intervju, ki je bil, groza vseh groz, še omejen s prostorom, me je kar malo zvilo. Kaj naj vprašam, da bo zanimivo za sogovornico in za bralce? Kako naj izpeljem vse? Glede na to, da hrvaško razumem, govorim pa ne, ali bo komunikacija potekala tekoče? Ampak ko smo se dobili, je vsa trema izginila in nabralo se je toliko materiala, da sem že hotela klicati urednico Metko, naj mi da štiri strani in ne samo skromni dve. Izkazalo se je namreč, da me gospa Rujana Jeger premaga v gostobesednosti 3 : 0 v setih. In to takoj. Ampak ker zelo dobro ve, o čem govori, trdno stoji za svojimi besedami, pa še pripoveduje tako zanimivo in zabavno, mi je ni bilo prav nič težko poslušati. 

O čem sva se pogovarjali, boste lahko prebrali v aprilski številki Kinologa. Vabim tudi k branju recenzije njene knjige Brez dlake na jeziku, ki bi po mojem mnenju morala biti obvezno čtivo za vse, ki razmišljajo o tem, da bi v svoje življenje povabili psa. Pa tudi za vse tiste, ki psa že imamo. Še najbolje bi bilo, če bi v roke vzeli kar knjigo. V branje priporočam tudi avtoričin blog oz. zapise na njeni spletni strani (www.rujanajeger.com). Svoj čas namreč posveča ozaveščanju o odgovornem skrbništvu psov, saj meni, da je le to ključno za dobrobit živali. In posledično tudi za bolj prazna zavetišča.

Gospa Jeger skupaj z gospo Matejo Janeš predava o razvoju psa od volka do današnjih pasem. Prvi del predavanja je namenjen zgodovinskemu pregledu razvoja psa od prazgodovine skoraj do danes. Torej do takrat, ko so se v novem veku začele diferencirati posamezne pasme. Razvoj volka v psa je potekal več tisočletij. Prilagajanje na okolje in na druge naloge je potekalo počasi. Preživeli so tisti posamezniki, ki so se najbolj prilagodili novim razmeram in novemu okolju. Ko so se v antični Grčiji začele diferencirati prve pasme, je bila v ospredju njihova funkcija. Uporabnost. Delali (in preživeli) so tisti, ki so najbolje opravljali svoje naloge. Zasledimo lahko celo nekaj prvih preprostih rodovnih knjig. V današnjem času pa je marsikdaj in marsikje videz pomembnejši od uporabnosti psa. Najbolj svež je morda primer nemškega ovčarja, ki so ga razstavljali na Cruftsu, o čemer je bilo precej napisanega na blogu PedigreeDogsExposed. 

Foto Matija Peček

V to skupino bi lahko šteli tudi buldoge, no, gotovo je to ena najbolj ekstremnih pasem. Vesela pa sem, da so se tudi vzreditelji (in sodniki na razstavah, saj gresta vzreja in razstavljanje pogosto z roko v roki) te pasme začeli zavedati težav in težijo k lažjim psom z bolj odprtimi nosovi, ki se lažje gibljejo, so živahnejši in posledično bolj zdravi. Vsekakor je nujno, da se ponovno postavi zdravje in funkcionalnost psa na prvo mesto. Seveda mora predstavnik neke pasme ustrezati standardu za to pasmo. Predavateljici se je zdelo problematično tudi ločevanje delavnih in razstavnih linij. Standard je namreč eden in predstavnik pasme bi moral biti tudi sposoben delati tisto, za kar je ustvarjen.

Vsekakor je predavanje odprlo številna vprašanja, ki terjajo temeljit premislek. Ne bi bilo slabo, če bi predavanje poslušalo več kinoloških strokovnjakov (sodnikov, vzrediteljev) in premislilo sedanje stanje in postavili smernice v prihodnje.




Neža  

V pasji (in mačji družbi) ob dobri knjigi ali filmu in kavi ne rabim nič več.