KAKO NAS TOREJ PSI RAZUMEJO?

S pasjim vedenjem oziroma razumevanjem človeške govorice se je ukvarjalo kar precej znanstvenikov. Znano je, da psi obvladajo predvsem oblike nebesednega sporazumevanja, torej telesno govorico in mimiko obraza. Očitno pa je, da so se v tisočletjih, kar bivajo s človekom, naučili razumeti tudi našo govorico.

Raziskava je pokazala, da pri sporazumevanju s psi uporabljamo v povprečju trideset različnih besed. Zanje so najlažje kratke, enozložne besede, ki jih večkrat ponovimo. Zato je tudi priporočljivo, da za ukaze uporabljamo vedno iste besede, da se jih pes nauči povezati z dejanjem, ki ga od njega takrat pričakujemo. Seveda se število besed lahko poveča, če pes živi v hiši in je dnevno izpostavljen stalnemu sporazumevanju z ljudmi. Tako lahko 'razume' celo stavke. 

Psi so namreč odlični tudi v prepoznavanju intonacije izrečenih besed, s čimer si pomagajo pri razumevanju izrečenega. Ko so na Lincolnovi univerzi v Veliki Britaniji poskušali ugotoviti, koliko psi zares razumejo človeško govorico, so potrdili, da so bili rezultati pri samo glasovnem sporazumevanju veliko slabši kot v primerih, ko so bili ljudje prisotni in so se s psi sporazumevali tudi s svojo telesno govorico in mimiko. Za psa je namreč izrednega pomena tudi, kako neko besedo izgovorimo, torej njen zven. Psi imajo namreč izjemno sposobnost sluha, zato je zven naših besed za pasji odziv še kako pomemben; zato tudi velja, da s psom nikoli ne delamo, ko smo razdraženi in jezni. Četudi se sami tega včasih niti ne zavedamo, pes naše razpoloženje zelo dobro prepozna. V takem primeru se nam lahko zgodi, da bomo s svojim vedenjem na psu naredili več škode kot koristi.

Imate tudi vi s tem kakšne izkušnje? Se vam je zgodilo tako kot meni, da ste imeli občutek, da vaš štirinožni prijatelj samo govori še ne? Da vas povsem razume, včasih celo brez besed? Delite svojo zgodbo z nami.

Metka Bartol, urednica

NEŽIN BRLOG

MOJ PRVI INTERVJU

Foto Matija Peček

Pišem že kar dolgo časa. Pogovarjam se še dlje. Ampak ko se je ponudila možnost, da se pogovarjam in potem vse to spišem v intervju, ki je bil, groza vseh groz, še omejen s prostorom, me je kar malo zvilo. Kaj naj vprašam, da bo zanimivo za sogovornico in za bralce? Kako naj izpeljem vse? Glede na to, da hrvaško razumem, govorim pa ne, ali bo komunikacija potekala tekoče? Ampak ko smo se dobili, je vsa trema izginila in nabralo se je toliko materiala, da sem že hotela klicati urednico Metko, naj mi da štiri strani in ne samo skromni dve. Izkazalo se je namreč, da me gospa Rujana Jeger premaga v gostobesednosti 3 : 0 v setih. In to takoj. Ampak ker zelo dobro ve, o čem govori, trdno stoji za svojimi besedami, pa še pripoveduje tako zanimivo in zabavno, mi je ni bilo prav nič težko poslušati. 

O čem sva se pogovarjali, boste lahko prebrali v aprilski številki Kinologa. Vabim tudi k branju recenzije njene knjige Brez dlake na jeziku, ki bi po mojem mnenju morala biti obvezno čtivo za vse, ki razmišljajo o tem, da bi v svoje življenje povabili psa. Pa tudi za vse tiste, ki psa že imamo. Še najbolje bi bilo, če bi v roke vzeli kar knjigo. V branje priporočam tudi avtoričin blog oz. zapise na njeni spletni strani (www.rujanajeger.com). Svoj čas namreč posveča ozaveščanju o odgovornem skrbništvu psov, saj meni, da je le to ključno za dobrobit živali. In posledično tudi za bolj prazna zavetišča.

Gospa Jeger skupaj z gospo Matejo Janeš predava o razvoju psa od volka do današnjih pasem. Prvi del predavanja je namenjen zgodovinskemu pregledu razvoja psa od prazgodovine skoraj do danes. Torej do takrat, ko so se v novem veku začele diferencirati posamezne pasme. Razvoj volka v psa je potekal več tisočletij. Prilagajanje na okolje in na druge naloge je potekalo počasi. Preživeli so tisti posamezniki, ki so se najbolj prilagodili novim razmeram in novemu okolju. Ko so se v antični Grčiji začele diferencirati prve pasme, je bila v ospredju njihova funkcija. Uporabnost. Delali (in preživeli) so tisti, ki so najbolje opravljali svoje naloge. Zasledimo lahko celo nekaj prvih preprostih rodovnih knjig. V današnjem času pa je marsikdaj in marsikje videz pomembnejši od uporabnosti psa. Najbolj svež je morda primer nemškega ovčarja, ki so ga razstavljali na Cruftsu, o čemer je bilo precej napisanega na blogu PedigreeDogsExposed. 

Foto Matija Peček

V to skupino bi lahko šteli tudi buldoge, no, gotovo je to ena najbolj ekstremnih pasem. Vesela pa sem, da so se tudi vzreditelji (in sodniki na razstavah, saj gresta vzreja in razstavljanje pogosto z roko v roki) te pasme začeli zavedati težav in težijo k lažjim psom z bolj odprtimi nosovi, ki se lažje gibljejo, so živahnejši in posledično bolj zdravi. Vsekakor je nujno, da se ponovno postavi zdravje in funkcionalnost psa na prvo mesto. Seveda mora predstavnik neke pasme ustrezati standardu za to pasmo. Predavateljici se je zdelo problematično tudi ločevanje delavnih in razstavnih linij. Standard je namreč eden in predstavnik pasme bi moral biti tudi sposoben delati tisto, za kar je ustvarjen.

Vsekakor je predavanje odprlo številna vprašanja, ki terjajo temeljit premislek. Ne bi bilo slabo, če bi predavanje poslušalo več kinoloških strokovnjakov (sodnikov, vzrediteljev) in premislilo sedanje stanje in postavili smernice v prihodnje.




Neža  

V pasji (in mačji družbi) ob dobri knjigi ali filmu in kavi ne rabim nič več.

NEŽIN BRLOG

KDO IN ZAKAJ?
Pravijo, da je vljudno, da se predstaviš, ko začneš s kom sodelovati. Pa naj bo!

Sem Neža, rojena sem, stara pa tudi. Verjetno je najpomembnejši podatek o meni ta, da me psi spremljajo že od 12 leta. Torej polnih 27 let. Ves čas. In vedno samo irski setri. Ker so najlepši in imajo karakter, ki meni in moji družini ustreza. 

Dark in jaz

Spremljali so me skozi gimnazijska leta in med študijem klasične filologije. Prvi med njimi je bil Lop, rdečko, ki smo ga kupili na ljubljanskih Prulah. Z njim smo se naučili, kaj pomeni imeti doma setra. Nekoč je neki gospe na tržnici vtaknil v vrečko celo glavo. Star je bil šest mesecev. Po našem opravičevanju in zardevanju je gospa rekla, da je že vse v redu, da je tudi sama imela setre. Da jih prav dobro pozna. Ko smo jo vprašali, kdaj se te živalce umirijo, je rekla, da pri desetih. Naivno smo jo vprašali, ali pri desetih mesecih. Rahlo je zavila z očmi in rekla, da letih. Danes vemo, da se ni dosti zmotila. Seter številka dve je bil Redik, Lopov vnuk. Pred njim ni bila varna nobena rožica, njegov hobi je bil namreč cufanje cvetkov. Bikec Ferdinand pač. Vrvice skoraj ni potreboval, pasje družbe tudi ne, samo da je imel dovolj čohanja in hrane, pa je bilo popolnoma dovolj. Kljub temu, da razstave niso bile njegovo najljubše opravilo na svetu, je zaključil slovenski veteranski šampionat. Pri šestih letih mu je družbo začel delati Dark, dominantni lepotec, irska mahagoni doga, kot smo mu v šali rekli. Z njim smo obiskali nekaj razstav (postal je slovenski mladinski šampion, slovenski, hrvaški in mednarodni šampion). Poljsko preizkušnjo je opravil s prvim nagradnim razredom. Pravi seter torej, lep in delaven. 

Mini in Lipko

Mini, seter številka štiri, je lovski nagon pozabil v Belgiji, od koder prihaja. Tudi razstave lahko po njegovem kar ukinemo. Poslušnost? Zakaj bi miljavženkrat delal eno in isto? Dolgčas. Dajte me čohat in crkljat, pa bo v redu. Pa smo mu uslišali to željo, ga vpisali med Ambasadorje nasmeha, kjer ima sanjsko službo. Hodi v dom starostnikov Poljane, kjer ga božajo in občudujejo. Novembra lani se mu je pridružil še Mali, ki ima zdaj skoraj devet mesecev. Kako bomo zaposlili njega, še ne vemo. Če bo vse okej, bo tudi on Ambasador. Upam, da nama uspe.

Psi (in dve muci, bognedaj, da bi pozabila na Bertico in Božota) mi torej zapolnjujejo dneve. Preostanek dni preživim za računalnikom, kjer prevajam in pišem. Prevajam filme, pa tudi kakšno knjigo, pišem o filmih, o živalih, o knjigah … Ki jih seveda z veseljem tudi berem. Ko imam dovolj črk in podob, zakurblam metlo in jo mahnem kam za nosom.

Bertec in Božek

Vesela sem, da se bomo družili, vsaj virtualno, na tem blogu in papirnato v Kinologu. Želim vam prijetno branje in veliko veselja pri vsem, česar se lotevate.

Neža  

V pasji (in mačji družbi) ob dobri knjigi ali filmu in kavi ne rabim nič več.

KAKO PSI RAZUMEJO, KAJ JIM GOVORIMO?

Naj nadaljujem svoja razmišljanja.

S pasjim vedenjem oziroma razumevanjem človeške govorice se je ukvarjalo kar precej znanstvenikov. Znano je, da psi obvladajo predvsem oblike nebesednega sporazumevanja, torej telesno govorico in mimiko obraza. Očitno pa je, da so se v tisočletjih, kar psi bivajo s človekom, naučili razumeti tudi našo govorico. Raziskava, ki so trideset različnih besed. Zanje so najlažje kratke, enozložne besede, ki jih večkrat ponovimo. Zato je tudi priporočljivo, da za ukaze uporabljamo vedno iste besede, ki se jih pes nauči povezati z dejanjem, ki ga od njega takrat pričakujemo. Seveda se število besed lahko poveča, če pes živi v hiši in je dnevno izpostavljen stalnemu sporazumevanju z ljudmi. Tako lahko 'razume' celo stavke. Psi so namreč odlični tudi v prepoznavanju intonacije izrečenih besed, s čimer si pomagajo pri razumevanju izrečenega.

Ko so na Lincolnovi univerzi v Veliki Britaniji poskušali ugotoviti, koliko psi zares razumejo človeško govorico, so potrdili, da so bili rezultati pri samo glasovnem sporazumevanju veliko slabši kot v primerih, ko so bili ljudje prisotni in so se s psi sporazumevali tudi s svojo telesno govorico in mimiko. Za psa je namreč izrednega pomena tudi, kako neko besedo izgovorimo, torej njen zven. Psi imajo namreč izjemno sposobnost sluha, zato je zven naših besed za pasji odziv še kako pomemben; zato tudi velja, da s psom nikoli ne delamo, ko smo razdraženi in jezni. Četudi se sami tega včasih niti ne zavedamo, pes naše razpoloženje zelo dobro prepozna. V takem primeru se nam lahko zgodi, da bomo s svojim vedenjem na psu naredili več škode kot koristi.

Imate tudi vi s tem kakšne izkušnje? Se vam je zgodilo tako kot meni, da ste imeli občutek, da vaš štirinožni prijatelj samo govori še ne? Da vas povsem razume, včasih celo brez besed? Delite svojo zgodbo z nami.

Metka Bartol, urednica

S PSI OD MALIH NOG!

Zdi se mi, da je pomlad že tu! Četudi se še vedno izmenjujeta dež in sonce, malce više ponagaja celo sneg, je nepreklicno tu! Trobentice, zajčki, mačice … so nezgrešljivi pokazatelji. Pa na gregorjevo, ko se ptički ženijo, tudi ne smemo pozabiti. In prav vsako jutro me zdaj že nekaj dni prebuja njihovo čebljanje. Vas tudi?

Pa naj zdaj nadaljujem z obljubljeno zgodbo.

Sama s psi živim že od malih nog. Začelo se je sicer z babičinim psom, ki je bil pes čuvaj in je načeloma živel v svoji pasji uti ob drvarnici, a zaradi mehkega babičinega srca in drugačnih časov (takrat so psi živeli večinoma na verigi – no, naš na zelo dolgi, tako da je z njo obvladoval celotno domače in deloma še sosednje dvorišče; tudi jedli so tisto, kar je ostalo z mize – no, za našega to ni veljalo, ker mu je babica pekle palačinke, ki so morale biti namazane z marmelado, in mu kupovala ribe v pločevinki)  velikokrat tudi po vsej vasi. Vsakega od nas je poznal bolje, kot smo mi poznali sami sebe, a to je večinoma zgodba, ki jo vsi zelo dobro poznamo.

Že takrat se mi je zdelo, da mora biti zelo inteligenten in pretkan, da nas vse po vrsti tako uspešno prinaša naokrog in doseže točno tisto, kar si želi. Kaj več me v naslednjih letih ni zanimalo, ker sem imela dovolj dela sama s sabo. Ko je k hiši prišel naslednji pes, so bili časi drugi; psi so živeli v boksih ali v hiši, jedli so pasjo hrano, obiskovali veterinarja in še kaj. Tudi njegov lastnik je bil drugačen, in ker je bil pač moj fant, je bil pes malo tudi moj, praviloma bi morala reči psička. In Ela je bila resnično nekaj posebnega. Če ne bi bila pes, bi bila celo ljubosumna nanjo. V srcu svojega lastnika je zasedla posebno mesto, in čeprav je ni med nami že več kot dve desetletji, je nepozabna. A povedati sem hotela nekaj drugega.

Tej psički so sledile še druge, med njimi je bil tudi kakšen pes, in tako pridemo do Ramba (verjemite, da je bil vreden svojega imena), ki pa svojega pečata ni pustil samo svojemu lastniku, ampak tudi  meni. V času svojega aktivnega življenja pasjega športnika sva se srečevala le toliko, kot se srečujejo člani ene družine, ko pa je začel uživati vse privilegije upokojenca, je postal moj in takrat je zlezel tudi pod mojo kožo. Čeprav je bil vedno strah in trepet vsega živega, kar ni dišalo po domačih, nekaj časa celo mene, je na stara leta postal moder in malce len. Postal je pravi 'mamin sinček' in mi je stal za petami ves čas, ki ga ni prebil v pesjaku. In verjemite, da je bilo tega zelo malo – le takrat, ko smo spali in bili v službi.

No, in v tem času sem začela dvomiti o tem, da se psi ravnajo samo nagonsko oz. da je vse samo v pogojnem refleksu. Večino časa, ko sem bila doma, je bil spuščen, in ko je za tisti dan vse pregledal okoli hiše in pustil svoja sporočila drugim psom, se mi je dobesedno prilepil na pete in me ni več pustil same. Včasih je vedel, kaj mora narediti, še preden sem mu sploh kaj rekla. In naredil je vse, samo da je bil lahko ob meni. Ker vem, da se pes privadi določenih besed in ve, kaj mora takrat narediti, sem se odločila, da bom uporabila povsem druge besede in jih drugače povezala v stavke. A tudi to ga ni zmedlo.

Sprašujem se: Kako je vedel, kaj mu želim povedati oziroma kaj zahtevam od njega? Iz izrečenih besed ne. Kako potem? Je čutil moje razpoloženje? Je bilo to dovolj? Ali samo jaz mislim, da je on vedel, kaj mislim, ker sem si želela, da bi bilo to res! Je to samo človeška oz. moja samovšečnost? Ali pa je mogoče, da se pes ne odziva samo na osnovi pogojnega refleksa in da je za tem še nekaj, kar smo spregledali oz. sploh še ni odkrito.


Kaj menite vi?

Metka Bartol, urednica

DOBRODOŠLI

Vsi ljubitelji pasjih štirinožcev, lepo pozdravljeni!

Glasilo Kinolog si je v letošnjem letu zadalo kar nekaj pomembnih ciljev in morali se bomo pošteno potruditi, da bomo vse uresničili oziroma oživili vse, kar smo si zamislili.

Prvi in najpomembnejši cilj je seveda čim višja raven prispevkov, tako strokovnih kot tudi bolj poljudnih, da bomo z njimi zadovoljili zahtevnejše bralce, se pravi prave kinologe, in tudi tiste, ki šele stopajo po tej poti. Prav tako nismo pozabili na najmlajše, saj vemo, da imamo tudi med njimi že nekaj 'pravih kinologov'; njim smo v februarski številki že predstavili nov risarski natečaj, s katerim jih spodbujamo k opisovanju, risanju, pisanju  in seveda druženju z njihovimi pasjimi prijatelji.

Če se sodobnih elektronskih medijev še tako otepamo, preprosto ne moremo brez njih. To še posebej velja za časopise, revije, glasila …, saj smo odvisni od bralcev. In da jih dosežemo čim več, ubiramo vse poti, ki so na voljo, pa naj bodo to spletne strani, facebook, twitter, instagram, pinterest, linkedin, youtube in še kaj bi se našlo.

Tudi tale blog, ki je namenjen predvsem ljubiteljem pasjih štirinožcem, naj bi postal stalnica. Poskušala bom pisati o zanimivih stvareh (morda se mi pridruži še kdo), zagotovo pa je njegov obstoj odvisen tudi od vas, bralcev. Zato pričakujem vaše komentarje, predloge … skratka, aktivno sodelovanje.

Pa naj bi za prvič dovolj besed. Zanimivih tem je veliko, kot prve pa se bom najbrž dotaknila te, ki me že dolgo razjeda: ali pes res zna razmišljati ali deluje samo in izključno na podlagi pogojnega refleksa. To ne bo strokovna debata, pač pa le razmišljanja, ki so se porodila ob življenju s psom.

Pokukajte k nam spet naslednji teden. Čakala vas bo moja zgodba, morda pa tudi še kaj bolj izvirnega.

Metka Bartol, urednica