MIGAMO PO PASJE IN DNEVI ODPRTIH VRAT

AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA S PSOM naj bo vodilo zdravega življenja za vas in vašega pasjega prijatelja!

Kinolog z dvojno številko revije pripravlja akcijo Migamo po pasje, h kateri vabi tudi vsa slovenska društva. Namen te akcije je, spodbuditi slovenske pasjeljubce, da bi se v večjem številu udeleževali tečajev, ki jih pripravljamo po društvih. Zakaj, se boste vprašali? Odgovor je preprost. Zato, ker v društvih s tečajniki delajo ljudje, ki so za to delo strokovno usposobljeni, imajo opravljene strokovne tečaje za vodenje in na koncu vsem tečajnikom ob uspešno opravljenem tečaju lahko ponudijo tudi veljavno dokazalo o opravljenem tečaju in usvojenem nivoju znanja. 

V zadnjem času se namreč pojavlja vse več raznovrstnih oblik tečajev v organizaciji posameznikov, ne društev. Saj nimam nič proti nikomur, a to je približno tako kot z avtošolo. Mnogo nas je, ki znamo voziti avto in bi lahko tega opravila naučili tudi druge, a samo v avtošolah je kader šolan za tovrstno poučevanje in samo avtošole lahko izdajo veljavno vozniško dovoljenje. In nikomur se ne zdi čudno, da je vozniško dovoljenje moč pridobiti samo v uradnih avtošolah! Zakaj torej ne tudi pri psih!

Da se vrnem na začetek! Društva bi v septembru odprla svoja vrata ljudem iz svoje okolice in se predstavila s svojimi dejavnostmi. Kdaj in kje bodo te predstavitve, bomo objavili v dvojni številki Kinologa, na Kinološkem dnevu, ki bo potekal v okviru Sejmu za ljubitelje živali (september), na internetni strani KZS, dogodke bomo delili na Facebook straneh KZS ter jih objavili tudi v blogu revije.

Vsa društva torej vabimo, da se čim prej odločite za skupno akcijo in nam sporočite datum svojega Dneva odprtih vrat in disciplin, ki jih boste predstavili. Ne odlašajte, določite datum  in nam ga sporočite najpozneje do 30. junija, ko bomo redakcijo za junijsko številko Kinologa končali.

DANAŠNJI VZPON NA BLIŽNJI HRIB

Malo prej sem se vrnila  z bližnjega hriba, ki je nekakšna romarska pot Kranjčanov in tistih iz bližnje okolice, in res ne morem mimo tega, da ne bi svojega veselja nad videnim delila še z vami.

Zelo me namreč motijo spuščeni psi, eni bolj ubogljivi, drugi manj, ki prosto tekajo po navadi pred svojim vodnikom, ki ga velikokrat zaradi ovinka ali gostega zelenja sploh ne vidi. Sama se takih psov sicer ne bojim (a kljub vsemu grem mimo njih, kot da so zrak) in sklepam, da če ni na vrvici, najbrž ni nevaren. Ampak komu? Po vsej verjetno ljudem! Kaj pa psom? Morda ne predstavlja nevarnosti on, lahko pa je zaradi drugega psa v nevarnosti on sam? Ker niso redki primeru, da se psi, ki niso na vrvici, približajo drugim psom, ki morda niso tako prijazni do drugih psov, in čeprav so na vrvici, njihovi lastniki velikokrat ne more zadovoljivo ukrepati, da ne bi prišlo do stika. Kdo je v primeru, da se psa zravsata, potem kriv? Kolikokrat slišim: »Ali lahko, prosim, pokličete svojega psa k sebi. Moj tujih psov namreč ne mara!« Če imajo možnost to sploh komu reči. In če spuščeni pes svojega lastnika sploh uboga, ko ga ta pokliče k sebi.

 No, in da nadaljujem prvi stavek – kaj me je danes tako navdušilo. To, da nisem srečala niti enega psa, ki ne bi bil na vrvici! Ali je bilo danes kaj posebnega v zraku? Če je še zapozneli vpliv polne lune, se sprašujem, ali zdaj vpliva drugače (večinoma spodbuja slabe lastnosti)? No, kakor koli že, vesela sem ob misli, da so danes preštevilni lastniki psov s svojimi ljubljenčki na svoji poti po gozdu neizmerno uživali, prav tako pa tudi vsi tisti, ki se psov bojijo.

Ste bili danes že na sprehodu? Ste imeli enako izkušnjo? Delite jo z nami!

RAZPOLOŽENJE NA DRENIGOVEM MEMORIALU V LJUBLJANI

SPOMIN IN TRADICIJA OSTAJATA

Kinološko društvo Ljubljana je 2. in 3. aprila organiziralo že tradicionalni Memorial Teodorja T. Dreniga, ki se ga je tudi letos udeležilo veliko tekmovalcev. Začel se je že v petek, ko so se člani KD Ljubljana na ljubljanskih Žalah poklonili g. Teodorju Drenigu s postavitvijo častne straže in položitvijo venca na grob, aktivno pa se je nadaljeval v soboto in nedeljo.

In imeli smo se res fajn.

Letos je bilo vreme naklonjeno predvsem gledalcem, saj je s svojimi sončnimi žarki prispevalo k prijetnemu vzdušju, malo manj pa psom, saj jim hiter preskok na višje temperature ni najbolj ustrezal. Kljub temu so tekmovalni pari prikazali zanimivo tekmo, kar se je odražalo tudi v navdušenju gledalcev ob odlično izvedenih vajah, ki so jih nagradili z bogatim aplavzom ne glede na to, iz katerega društva so posamezniki prihajali. Psi so pokazali obrambni nagon, pogum, vztrajnost in željo po delu ter so bili kljub visokim nagonom pripravljeni upoštevati povelja vodnikov.
Tekmovalci so bili različni tako po starosti kot po svojih tekmovalnih izkušnjah.


Prehodni pokal za zmagovalca po programu IPO-3 letos je odšel v KD Maribor, saj ga je osvojila Jolanda Senekovič, ki je s psom Titu Vis Major prikazala tudi najboljšo obrambo.

Kot najstarejši je nastopal Mirko Flere iz KD Ljubljana, ki je osvojil več kot tisoč pokalov, število tekem, ki se jih je udeležil, pa je še veliko večje. V kinologijo je vpet že od leta 77, od 83. leta naprej pa tekmuje, skoraj toliko časa je tudi inštruktor višjih izpitov. Je dokaz, da leta niso ovira, če je človek zdrav in si nečesa res želi.

Za Kinologa je povedal tole:
"V času moje aktivnosti v kinologiji so se zahteve posameznih disciplin in s tem tudi tekem zelo spremenile in predvsem zaostrile, a jim zaradi neprekinjenega dela lahko sledim. Zame je Drenigov memorial predvsem praznik slovenske kinologije in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Zadovoljen sem ob številni udeležbi tako tekmovalcev kot gledalcev, še najbolj pa me radosti dejstvo, da se tu vedno znova srečujemo prijatelji kinologi. In zagotovo je več vredno dobro vzdušje kot gladiatorsko tekmovanje. Rezultati mi ne bi pomenili veliko, če bi tekmoval v slabi družbi."








Najmlajša tekmovalka po tekmovalnem stažu je bila Jolanda Senekovič iz KD Maribor, ki ji je z udeležbo na tem tekmovanju uspel veliki met. Čeprav je tekmovala prvič, se je zavihtela na 1. mesto v najtežji disciplini IPO 3 in tako osvojila prehodni pokal.

Zaupala nam je naslednje:
"Ob prihodu na mojo prvo tekmo se zavedam, da je vse mogoče, predvsem pa verjamem, da mi bo kljub pomanjkanju tekmovalnih izkušenj morda uspela tudi dobra uvrstitev . Mož je s psico prej opravil vse tri izpite po programu IPO, potem pa sem sama z njo naredila še B-bh. Na začetku sem imela nekaj treme, a se je izteklo zelo dobro, celo bolje kot sem pričakovala.  Zadovoljna sem tudi s samo organizacijo tekme, sodniki so korektni."








Ob opisu dela so tekmovalci napeli ušesa, kaj jim bo imel povedati sodnik. Na sliki avstrijski sodnik Robert Markschläger.

Vaje iz obrambe po IPO 3 so bile najzahtevnejše in zagotovo tudi najzanimivejše.

V nedeljo je tekma trajala vse so 17. ure, potem pa sta sledili razglasitev najboljših in podelitev priznanj. Vsi prisotni smo z bučnim aplavz pospremili prav vsakega tekmovalca.

Metka Bartol, urednica