DANAŠNJI VZPON NA BLIŽNJI HRIB

Malo prej sem se vrnila  z bližnjega hriba, ki je nekakšna romarska pot Kranjčanov in tistih iz bližnje okolice, in res ne morem mimo tega, da ne bi svojega veselja nad videnim delila še z vami.

Zelo me namreč motijo spuščeni psi, eni bolj ubogljivi, drugi manj, ki prosto tekajo po navadi pred svojim vodnikom, ki ga velikokrat zaradi ovinka ali gostega zelenja sploh ne vidi. Sama se takih psov sicer ne bojim (a kljub vsemu grem mimo njih, kot da so zrak) in sklepam, da če ni na vrvici, najbrž ni nevaren. Ampak komu? Po vsej verjetno ljudem! Kaj pa psom? Morda ne predstavlja nevarnosti on, lahko pa je zaradi drugega psa v nevarnosti on sam? Ker niso redki primeru, da se psi, ki niso na vrvici, približajo drugim psom, ki morda niso tako prijazni do drugih psov, in čeprav so na vrvici, njihovi lastniki velikokrat ne more zadovoljivo ukrepati, da ne bi prišlo do stika. Kdo je v primeru, da se psa zravsata, potem kriv? Kolikokrat slišim: »Ali lahko, prosim, pokličete svojega psa k sebi. Moj tujih psov namreč ne mara!« Če imajo možnost to sploh komu reči. In če spuščeni pes svojega lastnika sploh uboga, ko ga ta pokliče k sebi.

 No, in da nadaljujem prvi stavek – kaj me je danes tako navdušilo. To, da nisem srečala niti enega psa, ki ne bi bil na vrvici! Ali je bilo danes kaj posebnega v zraku? Če je še zapozneli vpliv polne lune, se sprašujem, ali zdaj vpliva drugače (večinoma spodbuja slabe lastnosti)? No, kakor koli že, vesela sem ob misli, da so danes preštevilni lastniki psov s svojimi ljubljenčki na svoji poti po gozdu neizmerno uživali, prav tako pa tudi vsi tisti, ki se psov bojijo.

Ste bili danes že na sprehodu? Ste imeli enako izkušnjo? Delite jo z nami!